Živim za svetovni mir (Sun Myung Moon)

Pred kratkim mi je po naključju prišla v roke knjiga s pomenljivim naslovom Živim za svetovni mir. Knjig na temo miru je veliko, mojo pozornost je pritegnilo dejstvo, da je avtor Korejec Sun Myung Moon. Malo sem prelistal in ugotovil, da gre za njegovo avtobiografijo; začudilo pa me je, da na začetku ni slovenskega predgovora h knjigi, kot tudi na koncu ni nekih zaključnih misli ali vtisov o knjigi. Gospod Moon, ki se zadovoljno smehlja z naslovnice, se mi je zdel nekam znan, nisem pa vedel, kam bi ga dal. Edini Korejec, ki ga namreč poznam, je šef Združenih narodov Ban Ki Mun, to pa zagotovo ni bil on. Ko sem pobrskal po svetovnem spletu, sem takoj zvedel, od kod mi je omenjeni gospod znan: to je tisti tip, ki na stadionih zbere na tisoče mladih parov in jih skupinsko poroči. No, izvedel sem še marsikaj drugega. Najprej to, da je 2. septembra letos umrl in so ga pokopali z velikimi častmi. Bil je samooklicani Mesija, ki je ustanovil Cerkev za združitev, sekto ali versko gibanje, ki ima sto tisoče pripadnikov širom sveta. Bil je tudi eden od najbogatejših verskih voditeljev na svetu, s premoženjem, vrednim okrog milijarde dolarjev. Precej dolgo je bival tudi v ZDA, kjer je med drugim v osemdesetih letih pozabil plačati davke in pristal za dobro leto v zaporu. Vodja sekte, bogataš, utajevalec davkov…, ni čudno, da se v Sloveniji ni našel nihče, ki bi zapisal v Moonovo knjigo nekaj lepih besed o njegovih prizadevanjih za mir.

Odločil sem se, da preberem njegovo življenjsko zgodbo, predvsem iz enega razloga. Izvedeti, kako mu je uspelo pridobiti toliko privržencev in voditi tako veliko versko skupnost. Po svetu namreč razlaga božjo besedo na desetine samooklicanih Mesij, ki ustanavljajo svoje Cerkve, vendar večina teh Cerkva ne zbere več kot nekaj sto pripadnikov. Tako na Zahodu kot na Vzhodu pa naj bi »Munizmu«pripadalo od pet do sedem milijonov ljudi. Moram priznati, da sem bil nad vsebino knjige še kar pozitivno presenečen. Pričakoval sem, da gospod Moon v svoji knjigi na dolgo in široko razlaga svoj verski nauk. Ravno nasprotno: njegove »teologije« je zelo malo oziroma ravno prav, da bralca ne odvrne od branja. Precej podrobno opisuje svojo življenjsko zgodbo, vmes pa nevsiljivo podaja svojo različico božje besede. Kot otrok se je v Severni Koreji, od koder prihaja, udeleževal konfucijanskih obredov, od desetega leta dalje pa je se je pridružil Prezbiterijanski Cerkvi – eni od reformiranih Cerkva. Moon trdi, da se mu je pri šestnajstih letih na hribu prikazal Kristus, ki mu je menda povedal, da iz različnih vzrokov ni mogel končati svojega poslanstva na Zemlji, in naročil Moonu, da mora sedaj on ustvariti Božje kraljestvo na Zemlji. Ustanovil je Združenje Svetega Duha za združitev kristjanov po vsem svetu, uporabil elemente reformiranega krščanstva in konfucijanstva ter s trdim delom in samodisciplino je nastala je zgodba o uspehu.

Na začetku knjige gospod Moon omeni, da je kontroverzna osebnost, ki povsod v svetu povzroča nemir. Vendar hkrati omeni, da ni nikoli iskal ne denarja in ne slave; vse, kar si je v življenju želel, je zgolj doseči mir v svetu. Omemba lastne kontroverznosti je tudi edina samokritika v tej knjigi. Drugače sebe opisuje v najboljši luči in v superlativih. Pravzaprav sem med branjem dobil občutek, da je to Gandi, Nelson Mandela, Mati Terezija in John Lenonn v eni osebi. Ker trdi, da je jasnovidec, ki lahko napove prihodnje dogodke, lahko zraven prištejem še Nostradamusa.

Prav zato priporočam branje knjige. Morda nam manjka njegov pogum, da uresničimo svoje sanje. Kolikokrat se ujamemo v svojo majhnost in si postavimo ovire, zaradi katerih ne dosežemo želenih ciljev. Morda nam primanjkuje poguma ali pa so nas naučili, da se ne smemo izpostavljati, riniti v ospredje … Kakorkoli, postanimo pogumni in uresničimo svoje želje.

Boris Gale