Predavanja in delavnice, psihoterapija, coaching

    o meni
     
     
    »Oseba postane oseba samo v odnosu z drugo osebo.
    em človek, ker pripadam.« (Ubuntu)
     

    Vse, kar se naučimo, in vse izkušnje, ki jih dobimo, izvirajo iz odnosov z drugimi ljudmi.

    V svoji 29-letni praksi ljudem pomagam najti njihove lastne vire in potenciale, da spoznajo sebe in druge; da pridejo v kontakt s sabo in z drugimi, spoznajo svoje pravice in odgovornosti ter pravice in odgovornosti drugih. Tako lažje začnejo (so)delovati, lažje postavijo meje, se postavijo zase, rečejo ne, povedo svoje mnenje, uspešneje komunicirajo, rešujejo konfliktne situacije, iščejo skupne rešitve ali pa argumentirano sledijo svojim rešitvam …

    V varnem, ne obsojajočem okolju s posamezniki – v skupini ali individualno – tako raziskujemo svoje pretekle omejujoče vzorce mišljenja, doživljanja in vedenja. Skupaj iščemo poti, da prepoznajo svoje želje, potrebe in interese ter spoštujejo oz. upoštevajo želje, potrebe in interese drugih. Raziskujemo torej možnosti, kako se uspešno in učinkovito asertivno pogovarjati brez obramb, ki so dediščina naše preteklosti, ter se osvobojeni starih bremen obrnemo v prihodnost in polno zaživimo svoje življenje, saj vemo, da imamo možnosti za spremembe, predvsem pa imamo izbiro, kako lahko (za)živimo.
    Diplomirala sem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Leta 2002 sem pridobila mednarodni certifikat in naziv trener NLP, leta 2005 pa na univerzi v Santa Cruzu (ZDA) še mednarodno licenco in naziv »NLP-coach«. Dodatno sem se izobraževala na Harvardski univerzi (The Program on Negotiation at Harvard Law school, ZDA). Sem mednarodno certificirana psihoterapevtka integrativne relacijske psihoterapije. Študirala sem na IPSI (Inštitut za integrativno psihoterapijo in svetovanje) v Ljubljani ter diplomirala na I.I.P.A. (International Integrative Psychotherapy Association) v Bilbau (Španija). Leta 2012 sem postala učiteljica čuječnosti. Sem članica Slovenskega društva za integrativno psihoterapijo in transakcijsko analizo SINTA in članica mednarodnega združenja I.I.P.A.

    Študij oz. izobraževanje

     

    • 2008-2013: IPSA (Inštitut za psihoterapijo in transakcijsko analizo); (smer: Integrativna psihoterapija)
    • 1996-1998: Fakulteta za družbene vede; (smer: magistrski študij Trženje in tržno komuniciranje, absolventka)
    • 1988-1992: Akademija za gledališče, radio, film in televizijo; (smer: Dramaturgija)

     

    Dodatna izobraževanja

    ožji izbor tistih, ki so najbolj zaznamovali mojo profesionalno pot

     

     

     


    Dialog – moje življenjsko delo in poslanstvo

    Kot najstnico me je zanimala samo umetnost. Tako sem najprej končala srednjo glasbeno in baletno šolo ter spoznala, da sta gledališče in film privlačnejša. Študij sem nadaljevala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer dramaturgija. Največjo privlačnost sem zaznala prav v dialogu – dialogu v dramskem besedilu. Pritegnile so me zgodbe, stiske ljudi, ki zaradi nerazrešenih osebnih konfliktov lahko pridejo v konflikt z drugimi ljudmi in okolico. Spraševala sem se, kaj se v dramskih likih dogaja, kaj doživljajo, kaj čutijo, o čem razmišljajo, kje vidijo izhod iz nastalega konflikta, imajo dovolj znanja in zmožnosti, da konflikt razrešijo …


    Niti približno si nisem predstavljala, da bo dialog postal moje življenjsko delo in poslanstvo hkrati – ljudem pomagati, da se naučijo graditi boljše dialoge, še posebej takrat, kadar se znajdejo v konfliktni situaciji; pomagati jim, da znajo slišati drug drugega, izraziti oziroma opisati svoj subjektivni notranji svet, se odzvati na zunanji svet, s pomočjo dialoga graditi medosebne odnose in izboljševati sodelovanje, da dosežejo želene cilje …


    Dialog dramskih likov se je zamenjal z dialogom vsakdanjih ljudi. Osebe v tragediji in komediji so zamenjali ljudje z vsakdanjimi stiskami, težavami ali konflikti, ki potrebujejo pomoč, saj njihov konec še ni zapisan in določen, kakor so si ga zamislili dramatiki ali scenaristi. Izberejo in določijo ga sami, za to pa potrebujejo znanje, še posebej veščine, ki jih lahko razvijejo, in tako s pomočjo dialoga uresničujejo svoje želje ter dosežejo postavljene cilje. Konec zgodb, v katerih se znajdejo, se lahko naučijo napisati sami.