Kako sprejeti kritiko (prvi del)

Si predstavljate, da ste bili ravnokar deležni kritike. Lahko jo je povedal nadrejeni, sodelavec, morda stranka … Verjamete, da je bila neupravičena; le del izrečenega drži. Kako se boste odzvali?

Vzroki za nepravilno izrečene kritike

Peterson (2000)[1] navaja več vzrokov za t. i. izkrivljene pristope.

1. Trenutno razpoloženje
Kritika pogosto vključuje čustveno stanje tistega, ki kritizira. Zelo malo pa sporoča o tistem, komur je kritika namenjena. Pogosto gre zgolj za emocionalno izražanje ali »spuščanje pare«:

Matic (ko je urejal še zadnje materiale, ki jih je bilo treba odnesti v odpremo, reče sodelavcu): »Vsaj pomagaj! Daj, pohiti, kaj mečkaš! Si pa res počasen.«
2. Nerealni standardi
Nekateri od nas pričakujejo brezhibnost. Če nam to ne uspe, postanejo jezni, napadalni. Dokazujejo, da nismo vredni njihovega zaupanja – pa ne samo mi, navadno nihče ne dosega njihovih standardov.

Šef:     »Jana, pričakoval sem, da bo poročilo do zdajle na moji mizi. Imela si ves dan, da bi to lahko naredila.«
3. Nadzorovalni manevri
Včasih nas kdo kritizira zaradi svojih želja, da bi nadzoroval naše vedenje. Če kdo torej pravi, da svojega dela nismo opravili dovolj dobro, želi še povečati svoj nadzor. Negativna kritika je zgolj uvod v njihov močnejši prijem:

Nadrejena:    »Renata, poglej, koliko napak si spet naredila. Od zdaj naprej zahtevam, da mi vsak dopis najprej prineseš v pogled!«
4. Zavist
Sogovornik nam lahko zavida naše dosežke, spretnost, priljubljenost … S svojo kritiko nas hitro poniža, razvrednoti …, pri tem pa vzpostavi svoje notranje ravnotežje. Njegova kritika zelo malo pove o nas samih, pojasnjuje pa njegovo zavist:

Davor:           »Seveda, lahko si predstavnik uprave, a le zato, ker si vsakega zabodel v hrbet in na tak način šel naprej.«
5. Tekmovalnost
Kdor tekmuje z nami, pogostokrat želi škodovati naši samozavesti ali našemu delu. Če bi nas dovolj zaustavil, bi lahko sam zmagal. Njegova kritika je zgolj tekmovalna taktika:

Marta:           »Čestitam, da ti je poročilo uspelo dokončati pred mano. Če bi bila na tvojem mestu, bi uvod še enkrat napisala. Mislim, da deluje šibko, predvsem pa nejasno.«
6. Frustracija
Mnogi ljudje negativno kritiko zadržujejo skorajda do izbruha. Njihova jeza in frustracija sta kot klic nemočnega. Tako zgubijo sposobnost razmišljanja in jasnega izražanja svojih potreb. Vse skupaj se sliši le kot čustveni pok:

Tara (nenadoma, po eni uri tišine): »Dovolj! Ne zdržim več! Ne morem vas več poslušati! Zdaj bom jaz prevzela vajeti in organizirala srečanje. Sicer ne bomo nič naredili!«
7. Strah
Nekateri ljudje s kritiko tako odlašajo, da njihove besede zazvenijo zelo popačeno. Morda celo ovinkarijo, se izmikajo. Njihove izjave so nejasne in negotove. Do bistva sporočila navadno ne pridejo:

Martin:           »Tvoja prezentacija? Hmm, ja … Mislim, da je bila v redu, samo … resnično … Res je dobro teklo … Bila je le drobna …, nič pomembnega, komaj omembe vredno. Saj nisem nameraval povedati nič takega, mogoče je bil samo podatek o naših dosežkih nekoliko prenizek …«

Oblike kritiziranja

Zaradi različnih vzrokov ljudje izbirajo tudi različne oblike kritiziranja. Pomembno je, da poznamo take načine, saj jih bomo tako lažje prepoznali in se nanje lažje odzvali. Peterson (2000) navaja 4 oblike kritiziranja.

1. Nebesedno kritiziranje
Včasih se kritika pojavi brez besed. Ljudje se mrščijo, gledajo stran, njihovi pogledi izražajo nejevoljo, celo zavijajo z očmi, nepotrpežljivo potrkavajo s prsti ali odidejo. Če spregovorijo, kritike niti ne izrečejo. Najpogosteje spregovorijo o nečem drugem. Edini namig za njihovo nezadovoljstvo je njihovo nebesedno vedenje.

Taka oseba sporoča svoje neodobravanje, ne sprejema pa svoje odgovornosti. Poudarja, da nas ni kritizirala. Lahko slišimo: »Saj nisem nič rekla. Vse je v redu.« Svoj pravi namen zatajijo, prav tako zatajijo svoja čustva ali mišljenje. V nas pa lahko sprožijo neprijetna čustva; postanemo negotovi, zaskrbljeni, užaljeni, lahko smo jezni, ogorčeni … Taka oblika kritike je tipičen primer pasivno-agresivnega človeka.

2. Posredno kritiziranje
Posredno kritiziranje je podobno nebesednemu, dodane so le besede. Pojavlja se v različnih oblikah:

1. Neodkriti komplimenti
   Neodkrit kompliment se sliši kot pozitivna, dobronamerna opazka, a vsebuje izstrelke, ki nas lahko boleče zadenejo:Pri posredni kritiki govorimo o neizrečenih predpostavkah: si debela, slabo si bila pripravljena – na te stvari se ne spoznaš, na umetnost se ne spoznaš) …
   • Črte na tvojem puloverju se ti zelo dobro prilegajo – v njem si zelo suha.
   • Kako pogumno od tebe, da si se odločila za prezentacijo o tej vsebini, pri kateri nisi najbolj doma.
   • Rad imam tvojo nedolžnost in nezahtevnost, ko se pogovarjamo o umetnosti.
      
2. »Nedolžno« opazovanje
   Oseba oblikuje negativno opazko o nečem na splošno, brez povezave z nami. V resnici pa opazka vsebuje napad na nas:Seveda nas take opazke zelo prizadenejo. Seveda oseba zanika vsako povezavo ali podobnost z nami:
   • Depresija je rezultat šibkih značajev, a ne?
   • Ljudje, ki volijo to stranko, so pravi idioti.
   • Zdravniki so pravi izmečki … O joj, čakaj, a nisi ti zdravnik?
   • Oh, res nisem vedel, da si imela težave z depresijo.
   • Ah, ne, ne. Mislil sem zdravnike na splošno, ne konkretno nate.
      
3. Drugi zbodljaj
   Sogovornik po prvem udarcu še vedno vztraja pri svoji kritiki: Ah, daj no, ti si takoj užaljena. Ima to kak smisel?! Saj sem se samo »pohecal«.
   
   Tudi posredno kritiziranje uvrščamo med pasivno-agresivne oblike komuniciranja. Oseba se sicer odloči za agresiven pristop, ni pa za to pripravljena sprejeti odgovornosti (ne pojasni, kaj konkretno želi povedati, kaj jo moti, kaj je zanjo nesprejemljivo …), zato je prikladnejša pasivno-agresivna oblika (nekaj reče, nekaj drugega pa si ob tem misli).
    
4. Sovražno kritiziranje
   Pri sovražnem kritiziranju se pojavi odprta agresija. Ljudje vstopajo v naš osebni prostor, zavzamejo agresivno držo telesa, njihov glas zazveni višje, glasneje … Tak pristop nas navadno zmede, pogostokrat se ga ustrašimo. Tako kritiziranje vsebuje :
   • direktni napad na nas kot osebnost:
     »Popolnoma si nekompetenten!«
   • posploševanje do absolutnosti:
     »Nikoli ne narediš nič prav!«
   • razvrednotenje, ki prizadene:
     »Ti si tako težavna sodelavka. Samo s tabo imamo težave.«
     
      
5. Neposredno kritiziranje
   Ta oblika kritike vsebuje malo agresije (zato je bližje asertivnemu komuniciranju), usmerja se na naše vedenje. Žal pa so izrečene informacije še vedno posplošene, nejasne, ne vsebujejo realnih pričakovanj, ki bi bila opisana konkretno:
   • »V poročilu o dosežkih preteklega obdobja si naredila napako.«
   • »Materiale si oddala prepozno.«
   • »Od mene zahtevaš preveč.«
   • »Moraš biti bolj produktivna.«
   • »Ni mi všeč tvoje vedenje do strank.«

 
Naši odzivi (notranji dialog) na nepravilno kritiko

Navadno se na nepravilno kritiko odzovemo »nagonsko« – branimo se tako, da udarimo nazaj ali pa utihnemo, se umaknemo. Najpogosteje se zatečemo v naslednje primere:
 
Strah

»Bil je zelo jezen. A to pomeni, da bom zgubil službo? Joj, sem kaj narobe naredil? Le kaj se bo sedaj zgodilo?«

Sram in iskanje opravičila

»Spet sem nekaj naredil narobe. Pa kako naj stvari izboljšam? Šef je postal jezen, ko je videl, kako sem oblikoval dopis. Morda pa vse skupaj ni letelo name, morda je bila njegova reakcija taka, ker sam ni bil prepričan, kaj želi … Ah, ne vem. Grozno se počutim …«

Jeza

»Kako si je upal reči kaj takega?! Kdo misli, da je?!«

 
Nasprotni udarec

»On je prvi začel. Morala sem se braniti, zato sem poudarila, česa tudi oni niso naredili!«
 

Zanikanje

»Nesmisel. Jaz sem zelo dober delavec. Takih napak ne delam!«
»Nima prav. Na stvari gleda drugače, ker na tem področju ni strokovnjak.«

Obramba

»Seveda imam stvari neurejene. Saj sem morala prevzeti delo sodelavke, ki je na bolniški. Zdaj pa od mene pričakuje, da bom naredila vse in poskrbela še za red?! Morala sem dokončati … in urediti … ter pripraviti …!«

 
Kako se odzvati na neprimerno kritiko

Najverjetneje bo treba najprej globoko vdihniti, morda bo dobrodošlo štetje od deset navzdol (če se želimo umiriti, je treba šteti navzdol). Predvsem pa bo treba opustiti željo po maščevanju, tudi obrekovanju. Primerni odzivi, kako sprejeti kritiko, so:
 

1. Preveriti sogovornikovo zaznavanje
   • »Lahko pojasniš, kaj konkretno te je zmotilo? (sogovornik pojasni) Aha, sedaj razumem, kako ti gledaš na te stvari.«
2. Preveriti sogovornikova čustva
   • »Imam občutek/ Zdi se mi, da ti ni bilo všeč …«
     »Vidim, da te je to vrglo s tira/ te je razjezilo/ ti ni bilo všeč?«
3. Izraziti delno strinjanje
   • »Res je, danes sem res zamudil.«(Če sogovornik reče: »Kar naprej zamujaš.«)
     »Drži, naredil sem napako.«(Če slišimo: »Si nekompetenten.«)
4. Usmeriti se na bistvo
   • Sogovornik pravi:    »Kako si lahko tako neiznajdljiv! Poglej, kako neumno si vnašal te podatke!«
     Naš odziv:                »Vidim, da ti ni všeč. Lahko poveš, kaj je bilo tako neumno?«
      
5. Prositi za konkretizacijo
   • Sogovornik: »Le kaj bi lahko pričakovali od oddelka nabave?!«
     Naš odziv:    »Kaj konkretno imaš v mislih?/ Kaj želiš s tem povedati?«
6.  Pojasniti brez pretiranega opravičevanja
   • »Zamudil sem, ker sem se zadržal pri strani.«»Res mi je žal. To se je zgodilo zato, ker serviserji stroja zaradi manjkajočega dela nismo mogli popraviti.«
7. Zahvaliti se
   • »Hvala, da si me na to opozoril. Zdaj vem, kaj konkretno pričakuješ od mene.«
8. Prositi za čas
   • »Hvala, da si mi pojasnil, kaj konkretno te moti. Bom premislil o tem in se odločil, kaj lahko spremenim.«
   • »Hvala, da si pojasnil, kakšno se ti zdi moje poročilo. Bi se lahko naslednji teden še enkrat dobila, da pogledaš moje popravke? Rada bi preverila, če je v redu. Tako bom naslednje poročilo lahko napisala bolje.«

Preverite svoje znanje!

Naslednjič:

• Sledi analiza, katera pravila je podrejena upoštevala in kako je vodila pogovor z nadrejenim – kakšna komunikacijska orodja je pri tem uporabljala?

Tatjana Zidar Gale

---

[1] Vsebina članka je povzeta in prirejena po R. J. Petersonu: The Assertivenes Workbook. Oakland: New Harbinger Publicitations,Inc. (2000, str. 121–130).