Dalajlama: Etika za novo tisočletje

Beseda kriza je beseda, ki je pred časom nismo veliko uporabljali. Bili smo država in družba, ki ji je šlo dobro – zgodba o uspehu in podobno. Če na hitro pogledamo nazaj, nam je v preteklih dvajsetih letih res šlo iz leta v leto bolje. Potem pa kriza; naprej gospodarska, ki je v svetu izbruhnila leta 2008, in se potem počasi splazila k nam. Nato smo pred dvema letoma dobili še politično krizo: sprte politične elite, ki druga drugo obtožujejo za slab gospodarski položaj, predčasne volitve, odhod nekaterih starih strank v zgodovino, nastajanje novih, nezmožnost reševanja gospodarskih težav, vse bolj groba retorika in delovanje političnih veljakov itd. Na koncu so tako kot razumniki kot tudi povsem navadni ljudje ugotovili, da smo globoko v moralni krizi. Ugotovitev, da ni pravice in poštenosti, je na ulične proteste pognala na tisoče ljudi. Ljudstvo je svoj srd usmerilo na lopovske tajkune, ki so s pomočjo lopovskih bankirjev izpraznili banke, spravili v bankrot podjetja, obojim pa so obilno pomagali lopovski politiki.
 
Glede na to, da je v zadnjem času poleg besede kriza, največkrat izrečena še beseda morala oziroma etika, sem v roke vzel knjigo, ki je izšla že v preteklem stoletju in govori ravno o tem. To je knjiga Etika za novo tisočletje, njen avtor pa ni nihče drug kot Dalajlama. Ob prebiranju hitro ugotovimo, da njegovo razmišljanje o človekovi morali velja za vse čase in vse kulture. Človekova morala je stara toliko kot človeška kultura: države in imperiji so nastajali in se podirali, človekovo vrednotenje tega, kaj je dobro ali slabo delovanje, pa bo vedno isto. Pravzaprav Dalajlama samo ponovi vse tisto, kar je človek skozi tisočletja spoznal o svojem moralnem delovanju in temeljnih človeških vrednotah.
 
Ko Dalajlama izraža svoje poglede v zvezi s politiko, vzgojo, ekonomijo, mediji, naravnim okoljem in drugem, takoj poudari, da so to njegovi osebni pogledi; pogledi nekoga, ki ni strokovnjak za to. Če se bralcu njegove trditve zdijo sporne, upa, da si bo vzel čas za razmislek. Iz njegove knjige sem tako izluščil nekaj njegovih misli in pogledov, ki so v tesni povezavi s stvarnostjo naše družbe. Na katere konkretne dogodke se nanašajo, ugotovite sami.
 
Vprašanje pravičnosti
Če se zaradi egocentričnosti obotavljamo glasno spregovoriti, je tu problem. Če se na krivico odzovemo z neizgovorjenim vprašanjem: »Kaj se mi bo zgodilo, če spregovorim? Morda me ljudje ne bodo več marali?« je to bržkone neetično, ker ne upoštevamo širših posledic svojega molka. Takšen odziv je neprimeren in nekoristen tudi v luči enake pravice vseh ljudi do sreče in do odsotnosti trpljenja. To drži celo – ali še zlasti – kadar na primer vlade ali institucije pravijo: »To je naša stvar.« ali »To je notranja zadeva.« Ne le da smo dolžni spregovoriti v takšnih okoliščinah, temveč, kar je pomembneje, s tem lahko služimo ljudem (str. 152).
 
Vzgoja v šoli
Prepričan sem, da bi lahko in da bi morali učiti mlade dialoga. Če predstavimo učencem sporno temo, o kateri imajo nato priložnost razpravljati, je to čudovit način za seznanjanje z nenasilnim reševanjem sporov (str. 165).
 
Ključnega pomena je iz šolskih predmetnikov izločiti vsakršno predstavljanje drugih v negativni luči (str. 165).
Za otroke je dobro, da se naučijo ljubiti svojo domovino, svojo religijo, svojo kulturo itd. Toda nevarno postane, če se to sprevrže v ozkogledi nacionalizem, etnocentrizem in verski fanatizem (str. 166).
Bolj, ko razvijamo občutek strpnosti, bolj strpni bomo postali (str. 148).
 
Mediji in njihova moč
Kar zadeva raziskovalno novinarstvo, spoštujem in cenim novinarske posege. Vsi državni nameščenci niso pošteni pri opravljanju svojih dolžnosti. Zato je prav, da imamo novinarje z nosovi, dolgimi kot slonov rilec, ki vohljajo naokrog in poročajo o prestopkih, ki jih razkrijejo. Vedeti moramo, da ta ali oni ugleden posameznik za prijetno zunanjostjo skriva zelo drugačne vidike. Zaradi takšnih nedoslednosti posamezniki postanejo nevredni zaupanja. Pri tem je izredno pomembno, da se za novinarskim delom ne skrivajo napačni motivi. Brez nepristranskosti in brez dolžnega spoštovanja pravic drugih raziskovanje izgubi verodostojnost (str. 167).
 
O politiki
Če so politiki v neki deželi skorumpirani, po navadi ugotovimo, da tamkajšnja družba nasploh ni pretirano moralna in da posamezniki, ki sestavljajo prebivalstvo, ne živijo etično. Po drugi strani, kjer imajo ljudje zdrave vrednote in kjer živijo etično disciplinirano, ker vsakdo misli na dobrobit ostalih, bodo javni uradniki, ki bodo izšli iz te družbe, popolnoma samodejno spoštovali iste vrednote (str. 176).
 
Če nas ne zanima dobrobit soljudi in če se ne menimo za univerzalno razsežnost naši dejanj, bomo nujno videli svoje interese  ločene od interesov drugih (str. 147).
 
To je samo nekaj citatov iz knjige 14. Dalajlame, ki se nanašajo tako na preteklost, sedanjost in najverjetneje tudi na prihodnost družbe. Avtor v svojem delu namreč kaže zelo dobro poznavanje razmer v družbi in vzroke, ki so nas pripeljali do tega stanja. Vendar pa opis stanja ni tisto bistveno, kar ponuja knjiga. Dalajlama ves čas ponuja načrte za izboljšanje trenutnih razmer. Čeprav so te rešitve mogoče včasih malo preveč idealizirane in utopične,  je marsikatera od njih povsem uresničljiva.
 
Vzemite v roko knjigo Dalajlame in se prepričajte, če se lahko z njegovimi predlogi naredi kakšen droben korak k veliki spremembi sveta.